Online Bonbon - drobne sladkosti življenja






Vroča čokolada

Ko se nas dotakne pravljica

Pripovedovanje zgodb in pravljic je nekaj, kar človeštvo povezuje že od nekdaj. Pravljice poznajo vse kulture, iz zakladnice ljudskega pripovedništva črpajo vsi narodi. Prenašale so se iz generacije v generacijo. Seveda nastajajo tudi nove, avtorske pravljice.


Ko se nas dotakne pravljica
Lawrence Tulloch in Tom Muir sta s svojimi zanimivimi zgodbami, ki sta jih pripovedovala mladim, očarala tudi devetošolce OŠ bratov Polančičev iz Maribora.
Velikani in čarobne vile, hudobne čarovnice in prijazni škrati, pretkane lisice in začarani žabci, junaški mladeniči in prevzetna dekleta, kralji in princese ... To so le nekateri izmed likov, ki pogosto nastopajo v pravljicah. V pravljici je vse mogoče - nadnaravni liki ali pa običajni z nadnaravnimi lastnostmi, čudežne preobrazbe, presežene zakonitosti časa in prostora, in po zapletih, dogodivščinah in preizkušnjah srečen konec oziroma razplet, kjer je praviloma vse postavljeno na pravo mesto, so sestavni deli te ene od najstarejših, če ne celo najstarejše literarne zvrsti. Žive so zato, ker se "nemogočemu" navkljub z vsem, kar pravljice vsebujejo, v resnici srečujemo praktično vsak dan. Pravljice se namreč lotevajo temeljnih bivanjskih vprašanj - gre pravzaprav za domišljijsko ogledalo resničnosti, preko katerega se učimo, premagujemo svoje stiske in strahove, sprejemamo življenje.

Danes pravljico povezujemo predvsem z otroštvom in otroki. Temu nenazadnje pritrjujejo izkušnje knjižničarjev pripovedovalcev pravljic, ki opažajo, da najstnike, ki sicer radi prisluhnejo "zgodbi", moti, če se tej isti zgodbi, ki je dejansko pravljica, tudi reče pravljica - kot da se na pragu odraslosti osnovnošolci "bojijo", da bi jih poslušanje pravljice vračalo v otroški svet. A nekdaj ni bilo tako. Pravljice in zgodbe so si pripovedovali (zlasti) odrasli. Ponekod, denimo na Škotskem, je tradicija pripovedništva pravljic tudi za odraslo publiko ostala živa ves čas, pri nas pa se je pretrgala in so jo mariborski knjižničarji (najbrž prvi v Sloveniji) pričeli obujati 1998. leta, ko so pripravili prvi pravljični večer za odrasle. "Po eni strani se je tedaj zgodilo novo zanimanje za človeka in njegovo notranjost, po drugi strani smo iskali nove načine izražanja in kreativnosti. In smo to našli. A ne sami. V mariborski knjižnici sta bili dve odlični pripovedovalki, Anica Jurkovič in Sonja Matijevič, ki sta pripovedništvo v pravljični sobi knjižnice gojili že od 1971. leta," pravi Zdenka Gajser, pravljičarka v Mariborski knjižnici.

Zdaj je v Mariborski knjižnici devet pripovedovalcev, pet od njih pripoveduje pravljice tudi odraslim. Pravljične urice za otroke so že vsa leta izjemno priljubljene, vse bolj znani in privlačni za odraslo publiko so tudi pravljični večeri za odrasle. To se je potrdilo tudi pred dnevi, ko je Maribor zaživel s pravljico. V Mariborski knjižnici so pripravili tradicionalni Pravljični dan s pravljično šolo, ki se zgodi vsako leto že od 2001 dalje in je njegov del tudi pravljični večer za odrasle, dan zatem pa so v sklopu EPK izvedli še dvodnevni festival pravljice, katerega del je bil tudi mednarodni pravljični večer za odrasle - na njem so pripovedovalci iz Slovenije, Škotske, Norveške in Srbije zgodbe pripovedovali odrasli publiki v povsem polni dvorani Lutkovnega gledališča. Nekateri, kot denimo profesorica slovenščine na eni od mariborskih srednjih šol, so bili na pravljičnem večeru za odrasle prvič. Bila je navdušena in presenečena: "Zelo lepo je bilo."

Pravljice so za otroke in odrasle

Kakšna je sploh razlika med pripovedovanjem pravljic za otroke in odrasle? "Zelo majhni otroci ne morejo ostati dolgo zbrani in so zanje primerne kratke zgodbe, v katere morajo biti neposredno vključeni: treba jih je vmes spraševati, jih navdušiti, da sodelujejo, odgovarjajo. Za pravljice za otroke nasploh pa velja, da je treba zgodbo povezati z njihovim dojemanjem sveta - na primer pri nas doma nimamo gora, ampak griče in obalo, zato tam otrokom seveda ne govorim o gorah, ampak o gričih in obali. Tudi zgodbe, ki se dogajajo v starih časih, je treba prilagoditi oziroma jih povezati z današnjim časom, da jo razumejo," je razlagal Lawrence Tulloch, škotski pravljičar, ki je skupaj s Tomom Muirom vodil letošnjo pravljično šolo. Mednarodno uveljavljena pripovedovalca, velika poznavalca ljudskih pravljic in zgodb, tudi mitov, vezanih na področje njune domače Škotske (prvi je iz Šentlandskih otokov, drugi iz Orkneyskih otokov) in svetovnih pravljic letos, sta svoje znanje in izkušnje posredovala 25 udeležencem - poleg knjižničarjev, vzgojiteljev in učiteljev je bilo tudi nekaj staršev, ki pravljice pripovedujejo le svojim otrokom ...

Najstnikom mariborski knjižničarji pripovedujejo enako zgodbe kot odrasli publiki. "Odrasli je druge sorte poslušalec kot otrok. Odraslim ljudem večinoma pripovedujemo ljudske pravljice iz svetovne zakladnice, izbiramo si jih sami, odvisno od tega, katere teme nas vznemirjajo. Sama sem zdaj denimo v obdobju, ko imam zelo razvito nekakšno "aktivistično varianto" in odkrivam "novo" staro grško pravljico, ki govori o enakih stvareh, kot se dogajajo danes - o tem, kako je z denarjem, pa kako si včasih kakšno cev sami zamašimo ... Imela pa sem tudi faze, ko so me zanimali kralji, kraljice ..." razlaga Zdenka Gajser. Zakaj odrasli ljudje sploh pridejo poslušat pravljice? "Najbolj se mi zdi, da se ljudje zelo radi predajo estetskemu užitku. To je zelo lepo skupno doživetje, ki pa je drugačno kot denimo v gledališču. Bi rekla, da neke katarzičnosti ne nosi. Poleg tega je pripovedovalec takšen, kot je, brez česarkoli (ni scene, kostumov, op. p.). Kaj ljudje doživljajo, težko rečem. A večkrat se kdo odzove, da se je spomnil "tega in tega", pa mame, babice ... Pravljica se pač dotika lepih stvari v našem življenju," razmišlja Gajserjeva.

Kaj pa da pravljica otroku?

"V ljudskih pravljicah je zmeraj junak, pred katerega so postavljene določene naloge, in otrok skozi pravljico prevzame vzorec, kako naj se loti svojih lastnih problemov in pa to, kako je pomembno priti na drugo stran "skozi temen gozd" in prek vseh mogočih ovir. Tudi najstniku sporočamo zelo podobno. Pri zgodovinskih pravljicah gre bolj za duh nekega časa in prostora, a tudi v teh se vedno pojavlja nek problem, ki se skozi pravljico razreši. Pri malem otroku velikokrat izberemo tudi slikanico in moderno pravljico. Zelo "hvaležne" so tudi basni, saj je v njih zajeta celotna etično moralna vsebina. V basni je lisica nosilka takih sporočil, medved takih, zajec spet svojih in otroci do dvanajstega leta starosti izjemno dobro vedo, kaj je prav. Pravljice nikoli ne razlagam. Otroci so različni, stvari različno razumejo, dojemajo, vzamejo pa točno tisto, kar lahko in je pomembno zanje," pravi Zdenka Gajser. Nekateri starši svojim otrokom ne pripovedujejo vseh pravljic, načrtno se denimo izogibajo tistih, ki so po njihovem mnenju preveč "grozne". "Mislim, da se dobro in zlo morata spopadati, a v skladu z notranjim občutkom se pripovedovalec lahko izogne kakšnim groznim stvarem. Sama imam drugačno izkušnjo, in sicer s smrtjo. Stare zgodbe, v katerih mrliči vstajajo ali se v mrliških vežicah godijo čudne stvari - pohorskih zgodb je takšnih zelo veliko, so najboljše pravljice za najstnike: uživajo v njih, malo jih je strah - a strah je do določene mere zdrav, treba se je z njim soočiti. Najstnik to razume čisto po svoje in te pravljice gotovo niso strašnejše od krvavih filmov, ki jih gledajo."

Včasih so si pravljice in zgodbe pripovedovali zato, ker so ljudje tako skupaj preživljali čas, se družili ob večerih. Obstajajo pa še druge razlage - ena od njih je denimo, da so si ljudje pravljice pripovedovali zaradi zaščite. "Bajanje prihaja iz zelo starega obreda: ljudje so si zvečer povedali tri pravljice in s tem simbolno naredili okoli hiše tri železne kroge - to je vraževerje, in tako zaščitili svoje drage. Od tod beseda bajka. A to, da je mogoče otroka s pravljico zaščititi, po mojem prepričanju ni iz trte zvito. Pa seveda ne v smislu vraževerja in čire čare, ampak v tem smislu, da dobi s pravljico otrok občutek varnosti, zagotovilo, da bo vse v redu, ker v pravljici vedno zmaga dobro, optimizem, da bo jutri nov dan, sprostitev."

Teh priložnosti ne bi smeli zamujati, četudi se zdi, da je zdaj čas drugačen in mnogi otroci zrastejo ob predvajanih risankah in posnetih pravljicah. A to ni isto kot v živo pripovedovana pravljica. "Res da televizija pritegne otroke, a ugotavljamo, da otroci zelo radi poslušajo zgodbe od pripovedovalca zgodb; televizija je potem hitro pozabljena in postavljena na stranski tir," pravi Muir. "Pravljica ni ogrožena, tudi pripovedovanje pravljic ne," je prepričana tudi Gajserjeva.




Tatjana Vrbnjak



Sladki prazniki

Vsebina priloge Bonbon:

V šolo brez spodnjih hlač

Oblačila, ki so jih otroci oblekli za šolo, so bila nekoč precej pomembnejša ...


(Ne)zaspani

Saj poznate tisto, da New York, mesto luči, nakupovanja in divjih zabav, ...


Pripravljeni na smučarsko sezono?

"Najbolj priporočljiva je hoja, po ravnem in v hrib...


Medena preventiva

Med čebeljimi pridelki najpogosteje uživamo med...


Petdeset in čez

Človek bi kdaj kakšnega zdravnika kar uokviril...


Perjasto in kosmato

Brez kakšnega kosmatega in puhastega oblačila letos zagotovo ne bo šlo...


Ključ do zdravja

Vitamini sodelujejo pri vseh procesih v telesu...


Zaščitite lase

Zagotovo veste, da je eden največjih škodljivih vplivov za kožo in lase ...


Skrbite za roke

Resda jih pred mrazom zaščitimo s toplimi rokavicami, toda doma jim je ...


Ideje so tam, koder seže pogled

Kako hitro in enostavno pripraviti dobre jedi z ne preveč in ne predragimi ...




Arhiv:



eXTReMe Tracker

Gemius
Gemius.com
Naslov:
VEČER
Priloga bonbon
Ulica slovenske osamosvojitve 2
2504 Maribor
Slovenija
W: www.bonbon.si
E: bonbon@vecer.com
T: 02 / 23 53 500
F: 02 / 23 53 368
Copyright (c) Večer
Maribor - februar 2006
Splošni pogoji uporabe Vecer.com
O piškotkih