Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Kapučino

Iz starih čevljev se novi ne dajo narediti

Poklic čevljarja je eden tistih starih poklicev, ki pri nas, žal, izumirajo. Po podatkih Nacionalnega centra za informiranje in poklicno svetovanje v zadnjih letih pravzaprav nobena srednja šola v Sloveniji ni razpisala programa za ta nekoč zelo cenjeni poklic. V Sloveniji je sicer še kar nekaj čevljarskih mojstrov, a njihova povprečna starost je dokaj visoka. Njihove delavnice v glavnem prevzemajo potomci, a med mladimi, žal, za čevljarstvo ni veliko zanimanja.

Irena Merc si je pridobila zaupanje tevilnih rednih strank.

Čeprav naj bi bil to v prvi vrsti moški poklic, se v njem izredno dobro znajdejo tudi ženske. Ena izmed teh je Irena Merc, ki ima v Mariboru, v Slovenski ulici 8, svojo delavnico za popravilo čevljev že vse od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. S čevljarstvom se pred tem nikoli ni ukvarjala niti ni bil ta poklic del njene družinske tradicije, temveč je v čevljarski obrti pristala po spletu mnogih okoliščin. Ko se je v Mariboru pred skoraj petindvajsetimi leti začela kazati globoka gospodarska in socialna kriza, ki ni prizanesla tekstilni industriji, se je pred stečajem znašla tudi tovarna obutve Lilet, kjer je bila Irena zaposlena kot ekonomistka v računovodstvu.

"Tovarna je šla v stečaj, tako kot tedaj mnoge druge v Mariboru. Sama se za ta poklic nisem izučila, a moj tast je bil čevljar v modelarni. Tedaj je imel do upokojitve še štiri leta in okoliščine oziroma stečaj podjetja je pripeljal do tega, da sem se sama pričela učiti njegovega poklica. Od njega sem pobirala znanje in izkušnje, sprva sem vadila in popravljala svoje čevlje in čevlje staršev in se tako učila. Moja čevljarska pot se je torej začela kot nekakšna priložnost v sili, a potem je kar steklo," se svojih čevljarskih začetkov spominja Irena. Prekvalifikacija oziroma priučitev novega poklica je zanjo sprva pomenila le preživetje, saj je bila brezposelna, a kot pravi, je svojo novo službo hitro vzljubila. S popravilom čevljev pa se zdaj ukvarja že triindvajset let.

Pred dobrimi dvajsetimi leti je bilo čevljarstvo dober posel, omenja Irena. Zlasti starejši in uveljavljeni čevljarski mojstri, ki so imeli stalne stranke, so lahko od svojega poklica dobro živeli. Kljub temu da se je s čevljarstvom ukvarjal njen tast, je bil začetek nove poklicne poti zanjo dokaj težak. "Prvič zaradi tega, ker sem bila ženska, kar je bilo tedaj skoraj šokantno, povrhu pa sem bila še mlada. Preden sem si zgradila zaupanje, se naučila in se dokazala s kvalitetnim delom, je trajalo kar nekaj časa, rekla bi vsaj pet let. Hkrati sem vedno govorila, da delo z ljudmi in direkten stik z njimi ni zame, vendar sem nato ugotovila, da me tak način dela vendarle veseli in da se v takšnem delu dobro znajdem. Ta poklic mi pomeni tudi neke vrste sprostitev, ko poklepetaš z ljudmi, ki te obiščejo. Največ je vredno, da gre človek z veseljem na delo in da se te ljudje razveselijo," predstavlja Irena pozitivne plati svojega poklica.

A tako kot povsod so tudi v tem poslu slabe strani in manj prijetni trenutki, saj tudi v čevljarski stroki vlada določena kriza. Dela je manj kot nekoč, saj se poznata vpliv kitajskih in drugih trgovin s poceni "robo" in slaba finančna situacija. Ljudje zaradi tega v večji meri kupujejo poceni čevlje, ki se ne dajo ali se jih sploh ne splača popravljati, saj so stroški popravila tolikšni, kot znašajo novi čevlji.

Gospa Irena ima kljub vsemu mnogo rednih strank, nekatere prihajajo k njej že vse od začetka in na to je sama najbolj ponosna, saj je to najboljši dokaz, da so ljudje prepoznali njeno kvalitetno delo in predanost. "A včasih se je tudi zakresala kakšna iskra, saj vedno ne moreš narediti vsega tako, kot si kakšna stranka zamisli. Nekateri imajo včasih nerealna pričakovanja in jim seveda ni mogoče ugoditi. Marsikaj se da zelo dobro popraviti, ampak iz starih čevljev se novi ne dajo več narediti," pravi gospa Irena. Njen življenjski sopotnik se prav tako ukvarja s čevljarstvom in tudi sam se je v ta poklic priučil. Čeprav sta oba v tej obrti, pa naslednika, ki bi bil pripravljen prevzeti čevljarsko delavnico, nimata. Njun sin je namreč študiral ekonomijo in ubral druge življenjske poti.

Sicer pa v njeno delavnico prihajajo različni ljudje z različnimi željami; veliko je starejših, ki imajo težave z nogami in ji na popravilo prinašajo svoje stare čevlje, medtem ko mladi in srednja generacija prinašajo čevlje, ki so potrebni le manjših popravil. "Najpogostejša so še vedno popravila visokih petk in pa tudi čevljev zelo visokega cenovnega razreda. Vsak čevelj, ki ima visoko peto, se splača vsaj enkrat prinesti na popravilo, kasneje pa je vse odvisno od same obrabe, materiala in kvalitete čevlja," razkriva.

Seveda tega poklica ne zmore opravljati vsak, saj so zanj potrebni tudi nadarjenost, ročne spretnosti, smisel za estetiko in tudi kanček domišljije - zlasti pri popravilih čevljev, ki jih zgrizejo štirinožci, in čevljev, ki so bili kdaj nekvalitetno popravljeni. Irena sicer čevlje le popravlja in jih sama ne izdeluje, saj bi za takšno delo potrebovala veliko pripomočkov in materiala, kar pa bi pomenilo tudi velik strošek. Prepričana pa je tudi, da je brez družinske tradicije težko postati čevljar. Vložek v delavnico, stroje, opremo in ves material je namreč velik. Kljub temu da se dajo dobiti rabljeni stroji iz starih delavnic po dokaj nizki ceni, pa imajo čevljarski mojstri mnogo sprotnih stroškov, ki so lahko zelo visoki.

"Delo je v veliki meri tudi sezonsko in odvisno od letnih časov. Pozimi in poleti ga je manj. Ljudje poleti nosijo opanke in drugo lahko obutev, ki se ne popravlja. Največ dela je tako aprila in maja ter oktobra in novembra, vmes pa vlada zatišje. Ljudje so velikokrat tudi prepričani, da se čevljev ne izplača več nositi na popravilo. Manj kvalitetni čevlji, ki se hitro odlepijo in so iz umetnih materialov, se sploh ne dajo popraviti," pravi Irena, ki si želi, da bi vse do upokojitve imela dovolj zvestih strank.

Tudi čevlje vse več ljudi kupuje le na podlagi cene, zanimanje za čevljarski poklic pa vse bolj upada. Takšnih mojstrov, kot je gospa Irena Merc, bo z leti vse manj, zato bodo v prihodnje storitve čevljarjev vredne toliko več. Morda jim bo čas takrat bolj naklonjen, njihov poklic pa bo znova pridobil pomen, kot ga je imel nekoč.

Andreja Kaučič

Vsebina priloge Bonbon: