Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Kavarna

Vinu dale obraz in značaj

Kako je mogoče, da nekaj vzklije na tako različnih podlagah, se neguje na tako različne načine, a se na koncu odrazi v enaki veličini, je morda lažje razumeti tistim, ki poznajo življenje vinske trte. Drugim to postane jasno šele takrat, ko se pred njimi razgrnejo zgodbe žensk, ki jim ljubezen do vina pomeni pomemben smerokaz na življenjski poti, po kateri pa vsaka od njih stopa po svoje.

"Predstava o vinogradnitvu kot o mokem svetu je bila v ljudeh globoko zakoreninjena," pripoveduje vinarka iz Pesnikega Dvora Jana - Marjana Sever.

Fotografije: Robert Balen, Igor Napast, Boris Vugrinec

"Ženske so lahko prav tako uspešne v vinarstvu in vinogradništvu, le malce pametnejše morajo biti od svojih moških kolegov," je o najboljšem, a zagotovo ne najlažjem načinu, kako doseči enakopravnost v stroki, prepričana dr. Slavica Šikovec, prva dama slovenske enologije in evropska vitezinja vina z najvišjim nazivom "velike dame" (obširnejši pogovor z njo bomo objavili v prihodnji številki Bonbona). Ko je pred več kot pol stoletja kot prva med študentkami in študenti agronomije na ljubljanski biotehniški fakulteti napisala diplomsko nalogo iz vinarstva, slednje sploh še ni bilo priznano kot samostojna študijska smer. S tisto posebno vrsto odločnosti, ki jo je v sebi imela že takrat, ko je še kot deklica iz Grab pri Križevcih pri Ljutomeru opazovala mamo pri opravilih v domačem vinogradu, je od dekana fakultete naposled le dobila privoljenje, da temo diplomske naloge posveti temu, kljub dolgi tradiciji vinogradništva v naših krajih, znanstveno takrat zelo slabo raziskanemu področju.

Pri delu v vinogradu ni bilo razlik

Od tistih časov pa do danes se je zaradi spremenjene splošne družbene vloge žensk, precej pa tudi zaradi pozitivnih zgledov, kot je dr. Šikovčeva, marsikaj spremenilo. "Ko so me še kot majhno punčko vprašali, kaj bom, ko bom velika, sem rekla, da bom delala to, kar dela moj ati, ki je enolog. Vsi so bili prepričani, da kot vsak otrok pač blebetam neumnosti," začne svoje prve spomine s kasnejšo odločitvijo za študij enologije povezovati specialistka za vinarstvo na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor Tadeja Vodovnik Plevnik. Vino ji je bilo tako rekoč zapisano v zibelko. Tako je še kot osnovnošolka očetu pomagala pri delu v vinogradu v Košakih pri Mariboru. In to tudi takrat, ko so se sosedovi otroci v vročih poletnih mesecih raje odpravili kopat na Mariborski otok.

"Okuženost z vinom," kot Vodovnikova sama poimenuje že v otroštvu izraženo naklonjenost do vina, ki ji ga je na nevsiljiv način približal oče, je vplivala na njeno odločitev, da namesto na družboslovni gimnaziji šolanje nadaljuje na kmetijski šoli. "Tam so seveda prevladovali fantje, dekleta smo tvorila le kakšno tretjino vseh dijakov. A pri škropljenju, obrezovanju trte in pri drugih opravilih med nami ni bilo razlik. Vsi smo morali delati enako, ne glede na spol. Kdaj pa kdaj sem zaradi velikih fizičnih naporov vmes tudi potočila kakšno solzo," se spominja Vodovnikova.

Občutljivost in natančnost

sta prednosti

"Ne, ne, enologa bi rad," je bil eden izmed nič kaj nenavadnih odzivov vinarjev, ko so prišli po nasvet, kako odpraviti napake v vinu, in je namesto moške figure skozi vrata enološkega laboratorija stopila mlada ženska drobne postave. "Velikokrat se je zgodilo, da se je vinogradnik preprosto obrnil in prišel nazaj naslednji dan po nasvet k mojemu očetu," o začetnem nezaupanju v njeno strokovnost in usposobljenost spregovori Vodovnikova. Precej let je tako moralo preteči, da si je s svojim delom in stalno prisotnostjo v domačem vinogradu in kleti pridobila zaupanje pri vinogradnikih in sodelavcih. "Tudi moški kolegi in vinarji danes zelo cenijo naše delo. Vino je namreč pijača, ki se prideluje s srcem in veliko odgovornostjo, zato smo lahko ženske pri tem tako uspešne in popolnoma enakopravne moškim," pravi Vodovnikova. Obenem izpostavlja eno izmed manjših prednosti ženskega načina senzoričnega zaznavanja vin: "Ženske imamo bolj razvito čutilo za vonj, ta pa je pri vinu ena najpomembnejših zaznav. Naj gospodje ne zamerijo, a tudi to, da smo po naravi bolj občutljive in natančne, nam pri tem pride zelo prav."

Namesto na modno revijo

na sejem traktorjev

Ko se je Jana - Marjana Sever, takrat še uspešna lastnica modnega butika v Poštni ulici v Mariboru, odločila, da se skupaj z življenjskim sopotnikom umakne iz mestnega vrveža in novi dom najde v vinorodnem obrobju Maribora v Pesniškem Dvoru, si tudi sama niti približno ni znala predstavljati, da bo nekoč prav ona ena prvih slovenskih vinark, ki bodo svojim vinom tudi v javnosti dale ženski obraz in osebnost. Žalosten pogled na hektar in pol zapuščenega vinograda, ki je pripadal posestvu, brez prirojenega občutka za narave in spoštovanja do vinorodne pokrajine sam po sebi zagotovo ne bi bil dovolj velik povod za prelomno odločitev, da se brez kakršnihkoli izkušenj ali družinske tradicije poda na do takrat popolnoma neznano področje. Namesto na modne revije v Milanu je tako začela zahajati na sejme kmetijske mehanizacije, večino svojega prostega časa namenila izobraževanju na področju vinogradništva, denar pa vložila v nakup traktorja, mulčnika in opreme za kletarjenje. "Ko narediš tak preskok, je tako, kot bi prišel v popolnoma drug svet. A tega občutka se nisem ustrašila, temveč sem ga sprejela kot življenjski izziv," o svoji navezi z vinom spregovori Severjeva.

Trg ne dela razlik

med moškimi in ženskami

Ko je prvo leto ozelenela le polovica vinograda, saj so preostalo polovico trt spodjedli voluharji, je Severjeva dobro vedela, da bo treba premagati marsikatero oviro. In to ne samo takih, ki jih pred vinarja postavlja narava, temveč tudi tistih v glavah ljudi. "Še najožji prijatelji so s precej težkim srcem sprejeli, da sem jaz tista, ki prideluje vino, in ne moj partner. Ta predstava o vinogradništvu kot o moškem svetu je bila namreč v ljudeh globoko zakoreninjena." Najboljše polje za dokazovanje enakopravnosti pa sta po besedah Severjeve predvsem znanje in delo, vrlini, ki jima običajno sledi tudi uspeh na trgu, ne glede na to, ali si ženska ali moški. Pomembno je predvsem to, da imaš dobro vino in da ga znaš prodati," meni Severjeva. To se je potrdilo leta 2005, ko ji je na mednarodnem vinskem ocenjevanju v Ljubljani z dvorskim vinom (dišečim tramincem) uspelo osvojiti naslov prvaka sorte in zanj dobiti zlato medaljo. Kljub izkušnjam, ki si jih je pridobila z leti, pa priznava, da prav vsako leto pomeni pravzaprav začetek in nov izlet v neznano. "Pred vsako polnitvijo steklenic se seveda najprej sprašujem, ali sem resnično opravila vse tako, kot bi morala. Bo to tisti pravi okus vina? Nam bo uspelo narediti to, kar trg pričakuje od nas? Šele ko si prepričan o tem, lahko začneš polniti. Verjeti moraš vase, v svoje odločitve, pa naj bo to v vinogradu, kleti ali pri odločanju o barvi etikete."

Vedno več žensk želi vedeti več o vinu

"Imam možnost, da lahko delam to, kar mi daje največji užitek v življenju," z vznesenostjo v glasu pravi Mira Šemić, sommelierka III. stopnje, predavateljica o kulturi pitja vina in organizatorka vinsko-kulinaričnih večerov. Čar druženja ob dobrem vinu in hrani je Šemićeva spoznala že v najzgodnejših letih, ki jih je z družino preživela v rodni Banjaluki. Njena mama in oče sta bila namreč velika gurmana, ki sta iz še tako preprostih, v okolici doma rastočih sestavin, kot so gobe ali regrat, znala izvabiti okuse, ki jih Šemićeva še danes hrani v spominu. Morda je bil prav to tisti odločujoči dejavnik, da je poklicno pot organizatorke pomembnih mednarodnih sejmov postavila v senco ukvarjanja z vinom na vseh možnih ravneh. Kot ena izmed prvobork slowfooda je svojevrsten užitek namreč začutila že ob tem, ko je lahko prijatelje in znance popeljala v tiste lokale, kjer se dobro je in pije. Preizkusila se je tudi v vlogi lastnice ene izmed ljubljanskih vinotek, ki je že v časih, ko so vina na kozarec med gostinci veljala kot nekaj malodane bogokletnega, na svoji vinski karti ponujala širok izbor tovrstnih vin. Ena njenih zadnjih zelo uspešnih domislic pa je Mala vinska šola za ženske. Množična obiskanost predavanj, na katerih predstavnicam ženskega spola poskuša približati vino in vinsko kulturo, je tako le eden izmed dokazov, ki potrjujejo, da si vedno več žensk želi pridobiti znanje o vinu.

"Ženske priznajo in pokažejo, če česa ne vedo. Če jih kaj zanima, preprosto vprašajo. Moški pa se po navadi radi delajo bolj pametne, in kar se tiče poznavanja vin, nastopajo veliko bolj samozavestno," o razlikah v dojemanju vina med spoloma svoja opažanja dodaja Šemićeva.

Katja Ertl

Vsebina priloge Bonbon: