Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Kapučino

Ko se življenje v temelju spremeni

Vsako leto v Sloveniji okoli 3500 do 4000 ljudi utrpi poškodbo glave zaradi prometnih nesreč, športnih aktivnosti in drugega. Velika večina, 84 odstotkov poškodb, je lažjih, 11 odstotkov zmernih in pet odstotkov hudih. Okoli desetina poškodovanih ima takšne posledice, da nikoli več ne funkcionirajo tako kot pred poškodbo.

Ko se življenje v temelju spremeni

Andrej Pegan iz Ljubljane je poškodbo glave utrpel v prometni nesreči, ki se je zgodila pred 16 leti. Enajst dni je bil v umetni komi, in ko se je prebudil iz nje, se še tri mesece ni ničesar zavedal. Ko je, kot pravi sam, "prišel k sebi", mu je bilo težko sprejeti. Ničesar se ni spomnil: ni vedel, da je imel prometno nesrečo, tudi to, kakšno je bilo njegovo življenje pred nesrečo, še danes ve le iz pripovedovanja staršev, sestre in prijateljev. Včasih zdaj po hudem naprezanju dve do tri ure zatem, ko ga kdo na kaj spomni, zmore iz spomina izbrskati kak dogodek iz preteklosti, a potem ta spet odplava "nazaj" v morje izgubljenih ... Dolgotrajnega spomina nima več. Ko so ga peljali na rehabilitacijo v Sočo, je, pravi, namesto v Sočo hotel v službo - tedaj 22-letni fant je pekel pice v piceriji. A hoditi ni mogel, v Sočo so ga peljali na invalidskem vozičku. Leva roka je bila mrtva, govoril je težko, četudi je mislil, da normalno govori, a ga skoraj ni bilo slišati, tako je bil tih. Ni več vonjal, okušal ... ni vedel, kaj se mu dogaja. Rehabilitacija je bila dolgotrajna.

Misli, ki jokajo

"Tam, v tistih prvih urah v Soči, mi je bilo hudo, da ni mogoče povedati. V mislih sem jokal, a le v mislih - iz sebe nisem mogel spraviti nobene solze, še danes je ne morem. Prav zato sem knjigo, v kateri sem opisal svoje življenje po poškodbi glave in jo posvečam vsem, ki so utrpeli poškodbo glave, naslovil Misli, ki jokajo," pravi Andrej. Knjigo je napisal, da bi ljudje videli, kako težko je ljudem po poškodbi glave, tistim, ki jih je ta huda preizkušnja v življenju doletela, pa bi rad dal upanje, da je mogoče z veliko trdne volje dosti narediti. "Ne tako kot jaz, ki sem se na začetku sam sebi smilil. Zares iskreno sem napisal vse svoje uspehe in padce, to, kako sem izgubljal upanje in ga spet dobil, kako sem se spraševal, koliko je to moje življenje sploh še smiselno, vredno; mislil sem celo na samomor, ker sem mislil, da ne bom več enakovreden po nesreči, ki mi je zaznamovala življenje." A se je ob podpori - spodbujali in mu dajali voljo do življenja, da ni povsem obupal, so ga v Soči pa v Zavodu Zarja, ki ga obiskuje že petnajst let, in društvu Vita, pa družina - izkopal iz najbolj črnih misli in dosegel marsikaj. Tako med drugim v knjigi opisuje, kako je dobrih pet let preko Zavoda Zarja delal v trgovskem centru Merkur, službo je nato izgubil zaradi recesije, pa kako se je potem, ko je imel časa na pretek, lotil organizacije bowling turnirja, izdelovanja lesenih hišic za jaslice, kako je vse bolj napredoval v samostojnem življenju, tako da je zdaj samostojen, pa tudi to, kako sta s prijateljem Primožem Gorzo, tudi invalidom prve stopnje zaradi posledic prometne nesreče, leta 2003 obhodila Slovenijo: v 29 dneh sta prehodila 1103 kilometre ob naših mejah. "Po poškodbi glave se je treba z marsičim sprijazniti in si obenem hkrati prizadevati za lepši jutri. Pa še vseeno je včasih težko," pravi Andrej, ki je neutruden. Sodeluje tudi z zavodom Varna pot, preko katerega obiskuje osnovne šole in otrokom pripoveduje svojo zgodbo in jih seznanja s tem, česa naj se varujejo v prometu, skratka, polaga jim na srce, naj bodo previdni, varni na cesti. In kakšne cilje ima za naprej? "Rad bi še kaj naredil v tem življenju. Volja in želja je, največja želja pa je ta, da bi po knjigi posneli film," pravi Andrej.

Problemi so povsem drugačni

Ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo je med nami vse več. Možganske poškodbe, pravijo, so civilizacijski davek današnjega časa. Živimo (pre)hitro, stresno, tudi nezdravo: vse več je nesreč, tako prometnih kot športnih, zaradi napredka medicine pa po drugi strani tudi preživi vse več poškodovancev. Doleti lahko vsakogar, izjem ni. Poškodbe so lahko zelo različne, od blagih udarcev, kjer so dolgoročne posledice minimalne ali pa jih sploh ni, do katastrofalnih poškodb, ki v temelju spremenijo življenje posamezniku in njegovim najbližjim.

"Problemi oseb po pridobljeni možganski poškodbi so precej drugačni od problemov katerekoli druge skupine prizadetih. Gre predvsem za to, da so se rodili zdravi in so do nesreče živeli razmeroma zadovoljno in uspešno ter načrtovali tudi uspešno življenjsko kariero. Poškodba pa je povzročila tako hude motnje in spremembe v njihovem funkcioniranju, da večinoma niso sposobni zanesljivo skrbeti sami zase, prizadeti so njihova motorika, govor, sposobnost učenja, sposobnosti presoje socialnih situacij. Zaradi tega počasi izgubljajo stik z vrstniki, velik del jih izpade iz rednih šolskih programov, ne morejo dobiti službe, ostanejo zaprti v krog najožjih svojcev," na kratko problematiko opisuje Jasna Vešligaj Damiš, direktorica Centra Naprej, v katerega se vključuje 43 uporabnikov s pridobljeno poškodbo glave. To je eden od treh centrov za dolgotrajno rehabilitacijo oseb po poškodbi glave v Sloveniji, poleg Centra Naprej delujeta še Zarja in Korak. Tam se lahko ljudje po poškodbi glave zbirajo, družijo, vključujejo v zaposlitvene programe, najdejo medsebojno razumevanje, si krepijo samozavest ter dobijo ustrezno strokovno obravnavo in pomoč.

"V prvih dveh letih pride do samoozdravljenja možganov, a potrebnih je veliko zunanjih spodbud in rehabilitacije. Po dveh letih se soočijo z realno situacijo, kaj jim je ostalo v tem življenju. Ne morejo se vrniti v službo, šolo, njihove življenjske vloge se spremenijo: če so bili očetje ali mame, ne morejo več skrbeti za družino, enako kot prej pomagati svojim otrokom na primer pri učenju, če so prej živeli samostojno, se velikokrat vrnejo k staršem. Družine razpadejo - poročeni se ločujejo ali pa se ločujejo starši, ki imajo poškodovane otroke. Veliko posledic je psiholoških, odnosnih, socialnih. Na trgu dela ne morejo parirati zdravim, so invalidsko upokojeni. Seveda pa jim preostanejo druge zmožnosti, ki jih morajo ponovno vzpostaviti. Pri tistih, ki imajo poškodovan frontalni reženj, je težko, ker te želje najpogosteje ne morejo niti vzpostaviti, saj gre za poškodbo kognitivnih, izvršitvenih sposobnosti in potrebujejo zunanjo podporo. Veliko ljudi s poškodbo glave je depresivnih - v začetni fazi 20 odstotkov, v kasnejših letih se stanje še poslabša in se jih z depresivnimi stanji sreča 50 do 60 odstotkov. Sprijazniti se oziroma sprejeti, da nisi več tak, kot si nekoč bil, da moraš vzpostaviti drugačne vloge in odnose, je pač izjemno težko. Praviloma tudi stara prijateljstva izginejo. Tudi zato je vključitev v takšne centre, kakršen je naš, pomembna, ker se tu srečujejo z ljudmi. Tisti, ki ostajajo zaprti med domače štiri stene, več psihično zbolevajo, pogosteje so na psihiatriji," razlaga Jasna Vešligaj Damiš. Tudi družina je prizadeta. "Če je oseba s poškodbo glave partner, starš, je zelo velik rizik, da partnerstvo razpade, ker oseba več ne zmore prevzemati partnerske vloge. Če gre za moža, ki se je poškodoval v nesreči, mora tudi žena sprejeti, da nima več partnerja, kakršnega je imela prej. To je zelo težko ... Zato imamo tudi partnerske razgovore, individualne razgovore, skupine s svojci, kolikor pač zmoremo; želeli bi več."

Na dolgi poti rehabilitacije se poškodovanec in njegovi svojci znajdejo na točki, ko si je treba priznati, da življenje po poškodbi ne bo nikoli več takšno, kot je bilo prej. "Stvari se še leta lahko izboljšujejo, ampak nikoli čisto do konca. To pa ne pomeni, da se je življenje ustavilo. Pomeni, da je treba ugotoviti spremembe in sprejeti dejstvo, da je staro življenje pred nesrečo mimo, da si je treba opredeliti nove življenjske cilje in smernice. Skupaj z njimi vzpostavljamo cilje: kaj jih veseli, na katerih področjih so močni. Tisto jačamo in širimo njihove sposobnosti. Pomembno je, da zna posameznik to realno oceniti. Pogosto ima spomin na to, kaj je delal prej - govoril je angleško, imel je službo in podobno, in čeprav ima občutek, da to še vedno zna, dejansko ne zna. In treba je najti to, kar lahko dosega - vse naloge razdelimo na majhne faze, da lahko vsako osvojeno fazo občuti kot uspeh in napreduje. Zelo dosti se da narediti - v zaposlitvenih programih, kjer recimo delajo takšne tehnike, da so na izdelke res lahko ponosni, na športnem področju in drugod," pravi Damiševa in opozarja, da bi takšnih programov za vključitev oseb s pridobljeno možgansko poškodbo moralo biti bistveno več; tudi v njihovem centru že imajo čakalno listo za sprejem.

Tatjana Vrbnjak

Vsebina priloge Bonbon: