Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Bonboniera

Z vetrom v laseh po Republiki Prlekiji

Dokumente, prosim, nas je z odsekanim tonom in pogledom, ki začuda ni prebil steklenih leč na njenih očalih, nagovorila na kratko ostrižena policistka, le nekaj trenutkov zatem, ko smo zaradi rdeče obrobljenega znaka z napisom Carina morali prekiniti vožnjo po Jeruzalemsko-ormoških goricah. "Za božjo voljo, kaj pa je zdaj to?" se začne šušljati med nič hudega slutečimi in odprtih meja Evrope navajenimi potniki v avtobusu.

Ta znak je prekinil nao vonjo po Jeruzalemsko-ormokih goricah.

Fotografije: Sanja Majić, Drago Bulc

Stopili smo na območje Republike Prlekije, in če se želimo naužiti svežega šipona ali okrepčati z mesom iz "tunke", si moramo najprej urediti dokumente na sedežu vlade v Železnih Dverih, se je glasilo uradno pojasnilo. Upanje, da se za masko strogosti pod modro uniformo vseeno skriva bolj popustljiva prleška duša, je hitro zamrlo in naposled nam ni preostalo drugega, kot da se podredimo ukazu - sonce je namreč že močno pripekalo, in ni hujšega kot ostati žejen med toliko vinogradi.

Če so preživele vojno,

bodo pa še vožnjo

Ker smo avtobus morali prepustiti nadzoru obmejne policije, so nas v senci dreves že čakali starinski motorji prikoličarji in trije fički. "Kar pogumno, kar pogumno," so nas vozniki v usnjenih jopičih, popolnoma prekritih z barvnimi našitki, vzpodbujali, da zasedemo mesto na jeklenih konjičkih. Za varnost pri vožnji je bilo, verjetno zaradi prisotnosti republiške policije, dobro poskrbljeno - pred vetrom so naš ščitile dolge usnjene jakne, pred udarci v glavo pa železne vojaške čelade iz druge svetovne vojne. "Če so preživele vojno, bodo pa še vožnjo po goricah," so nas tolažili naši vozniki, sicer člani društva za ohranjanje tehnične dediščine, ki si je ime nadelo po Janezu Puchu, v vasi Sakušak pri Juršincih v Slovenskih goricah rojenem genialnem prleškem izumitelju in vizionarju. Zamolkel brbotajoč zvok ob vžigu našega petdesetletnika nam sprva ni vzbudil pretiranih pričakovanj o kakšni posebni zmogljivosti motorja. Dokler se nismo že v naslednjem ovinku pri precej zavidljivi hitrosti s telesno držo poskušali prilagajali gibanju motorja, si sploh nismo znali predstavljati, kaj v Prlekiji pomeni imeti veter v laseh. Nič manj nepozabno doživetje ni bilo stiskanje v fičku. "Dam roko v ogenj, da je bila v takšnih avtih spočeta skoraj polovica naše generacije ..." nam je med nostalgično vožnjo o časih, ko se je na zmenek hodilo še s fički, pripovedoval vodja naše odprave.

Potni list za steklenico

olja ali karton vina

In tako so nas pregovorno gostoljubni Prleki namesto v klet najprej odpeljali po dokumente na sedež vlade v Železne Dveri. Naselje, ki je mogočni grad dobilo v času Marije Terezije, njegovi prvi lastniki pa so bili benediktinci, ima danes le nekaj več kot deset hiš, ki so na obeh straneh zavite ceste razpotegnjene po vinskem slemenu s terasastimi vinogradi. Naša motociklistično-avtomobilistična odprava se je naposled le ustavila na dvorišču stare, z brajdo prekrite domačije, od koder se je na vse strani odpiral osupljiv pogled na vinograde, Pohorje in Kozjak sta obiskovalcu tako rekoč na dlani, medtem ko bi pozorno oko ob lepem vremenu v daljini celo znalo razbrati obrise čeških Tater. Strah pred izgonom iz te rajske pokrajine, ki so jo kot obljubljeno deželo razpoznali že križarji, je popustil, ko nas je v senci brajde ob s prleškimi dobrotami obloženi mizi s širokim nasmeškom pričakal sam predsednik Republike Prlekije Milan Belec.

Ko smo že izčrpani od vseh administrativnih zapletov skoraj že sedli za omizje, nas je ta dobrohotno napotil do republiških administratork. Po njuni zaslugi smo lahko na lastne oči spoznali, kaj v praksi pomeni učinkovita javna uprava. Uradnicama z naglavnima rutama in na ramenih nabrano obleko je uspelo v pičlih desetih minutah v republiški register vpisati kar trideset novih državljanov. S tem ko so v roke dobili sveže ožigosan zeleni potni list, so tako postali polnopravni državljani Republike Prlekije. "Bistvo potnega lista je v tem, da ga nihče ne more dobiti kar tako. Niti v zameno za denar. Naš državljan lahko postane le tisti, ki kaj naredi za našo Prlekijo. Če pri nas prenoči, kupi karton vina ali steklenico bučnega olja in s tem pomaga preživeti našim ljudem," kriterije za pridobitev državljanstva razloži Belec, čigar domačija velja za glavno zbirališče "künštnih Prlekov", članov društva, ki se jim je porodila ideja, da bi pod isto zelenobelo prleško zastavo združili enajst občin na območju med Muro in Dravo.

Vsestranski predsednik republike

Da bistri Prleki tako pomembne državniške funkcije že ne bi podelili nekomu, ki ne bi upravičil njihovega zaupanja, nam je bilo jasno že od začetka, a vprašanje je, ali je kje nas svetu mogoče najti državo s tako vsestranskim človekom na čelu, s katerim se lahko pohvali Republika Prlekija. Belec, po poklicu sicer pek, ob tem pa tudi lončar, slikar, tesar in še bi se našlo spretnosti, ki jih obvlada prleški predsednik, je že od nekdaj veljal za navdušenca nad Prlekijo in njeno kulturno dediščino. Prav ta čut spoštovanja do dela in življenja prednikov je bil odločilen, da se je pred dvajsetimi leti ob podpori žene odločil, da častitljivi 350 let stari hiški, današnji Belčevi domačiji, vrne življenje. Na trdne temelje postaviti napol porušeno streho in zamenjati okna se zdi po vsem tem, kar človek zagleda, ko stopi v kmečko izbo, še najmanj zahtevno opravilo. "Trije arhitekti so nam priskočili na pomoč pri reševanju zagate, kako bi pritličje s stopnicami povezali s podstrešnim delom. A ni ga bilo šolanega modrijana pod soncem, ki bi nam takrat znal pomagati," Belec s prstom pokaže na lesen podest, ki sta se ga naposled lotila postavljati kar sama s prijateljem. Notranjost hiše je pravcat muzej. Za prav vsakega od na stenah razstavljenih predmetov, pa naj bo to glinen vrček opečnate barve, lesen lopar za peko kruha ali katera od starih fotografij, se namreč zdi, da ima posebno vrednost in je tam s čisto določenim namenom. Ko naposled izvemo, da so večinoma vsi lončeni predmeti nastali v Belčevi delavnici nekaj deset metrov od hiše, v nas ni več niti kančka dvoma o sposobnostih prleškega državnika.

S fotografskimi utrinki iz njegovega življenja do zadnjega belega kotička ometa prelepljene stene in okna, skozi katera nese poglede na bližnje gorice, človeka navdajo z občutkom, da gre za neke vrste sveti prostor - zatočišče, kjer še stari tranzistor ne upa zahreščati, da ne bi zmotil ustvarjalne spokojnosti.

Ceste ustvarjene za uživanje

Medtem ko s kozarčkom bele prleške kapljice sedimo ob obloženi mizi, nas prešine ugotovitev, da se pravo narodovo bogastvo pravzaprav ne skriva v sodčkih nafte, temveč v tistih drugih, lesenih sodih z vinom. Ko ti vino postrežejo s takšno dobro voljo oziroma celo v tihem pričakovanju, da ti bo všeč in ti bodo smeli natočili še drugega, pa pride do izraza še gostoljubnost Prlekije, ki ji ni moč najti para. A da bi se v celoti naužili čarov pokrajine, je bilo treba sesti nazaj na motor. Zavite ceste, kjer smo v dobri dvajsetminutni vožnji srečali kvečjemu dve nasproti vozeči vozili, so kot narejene za uživanje v vinorodni kulisi, ki jo tu in tam prekinejo lepo urejene rojstne hiše znamenitih Prlekov, kot sta bila pesnik Stanko Vraz in jezikoslovec Franc Miklošič. A tudi tisti, ki so upali, da najboljše pride šele na koncu, se niso zmotili. Naš zadnji postanek pred tristo let staro Zidanico Malek nikogar ni pustil ravnodušnega - ne tistih, ki so očarani nad razgledom za hip zadržali sapo, ne drugih, ki jim je pogled zastal na ohlajeni steklenici svežega šipona iz kleti Jeruzalem Ormož.

Katja Ertl

Vsebina priloge Bonbon: