Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Kavarna

Iskali zadovoljstvo in ga našli na Pohorju

Se še spominjate, kdaj ste nazadnje prisluhnili žuborenju potoka, se zazrli v razbohoteno krošnjo drevesa in s pogledom iskali izvor ptičjega petja? Ali pa pozdravili neznanca, ki vam je s pospešenim korakom in sopihajočim dihanjem prišel naproti po gozdni poti? Ste tudi danes po prihodu iz službe, namesto da bi se zleknili v udobje domačega kavča, raje oblekli pohodniške hlače in se s tem odpovedali popoldanskemu poležavanju?

"elimo, da bi Mariborčani znali bolje izkoristiti bliino Pohorja in najti zadovoljstvo tudi zunaj mestnega asfalta," poslanstvo akcije Pohorje, moj hrib razume organizator in zagreti pohodnik Franc Kebrič.

Če ste na vsaj dve vprašanji odgovorili pritrdilno, ste zagotovo eden iz med njih - eden tistih nasmejanih Mariborčanov, ki so iskali svoje zadovoljstvo v naravi in ga našli. Na Pohorju. Medtem ko so nekateri izmed "Pohorcev", kot si v šali radi rečejo, pohodništvo vzljubili že v mladosti, so drugi potrebo po hoji v hribe začutili šele kasneje. Vsem pa je skupno to, da Pohorje zanje ni le telovadnica na prostem, temveč tudi mesto sprostitve, stika s samim sabo in priložnost za nova poznanstva z dobrimi in veselimi ljudmi.

Vedela za vsako smreko in mah ob poti

"Nekateri ljudje najdejo zadovoljstvo v nakupovalnih centrih, drugi v lokalih, spet tretji morda z dokazovanjem na delovnem mestu. Saj ne da bi bilo s tem kaj narobe, a sama se daleč najbolje počutim na Pohorju - v pohodniških čevljih in z nahrbtnikom na ramenih," pravi Metka Poš, ki je otroštvo in mladost sicer preživela v Poljčanah pod Bočem, a je pravi smisel pohodništva začela odkrivati šele pred dobrimi petnajstimi leti. Takrat je namreč prvič začutila potrebo po naravi in gibanju in si s tem hkrati želela olajšati težko pot odvajanja od cigaret. "Iz narave sem črpala moč, energijo in sočutje. Hodila sem po poteh, ki jih ne doseže niti kvarna energija mobilnih signalov, kjer skorajda ne srečaš ljudi. Tako sem veliko časa preživela čisto sama. Povezovala sem se z drevesi, vedela za vsako smreko ali mah ob poti," se spominja. Kaj vse lahko človeku ponuja za nekoga nekaj tako samoumevnega, kot je hrib nad mestom, pa je ugotovila šele, ko so ji leta 2009 postavili diagnozo raka. "Marsikdo me je vprašal, čemu vendar tratim dragoceno energijo za hojo. A v sebi sem čutila, da je Pohorje tisto, kar potrebuje moje telo. Tam sem dobila toliko zagona, da se tudi v času bolezni nisem počutila bolna. In tudi ko sem izgubila vse lase in začela nositi kapo, se sama sebi nisem zdela nič manj lepa. Bolj kot kadarkoli prej sem se namreč začela zavedati, kako zelo nepomemben je zunanji videz."

Pred operacijo še vzpon na Bellevue

Med kemoterapijo in obsevanji, na katera se je morala voziti v Ljubljano, je vsak dan našla dovolj energije še za jutranji vzpon do Bellevueja. Tako je še na dan pred operacijo od zdravnice izprosila dovoljenje, da za nekaj ur zapusti bolnišnico in opravi svoj ritual. "To je bil moj najlepši dan na Pohorju. Nabrala sem si dovolj moči, da sem naslednje jutro v operacijsko sobo vstopila pomirjena in samozavestna. V sebi sem vedela, da bom zmagala v boju z boleznijo." To ji je naposled tudi uspelo, ljubezen do pohodništva pa je ostala. "Še vedno čutim potrebo po gibanju v naravi. Pohorje je vedno moja zadnja pot, preden se odpravljam na potovanje, in prva pot, ko pridem nazaj domov. Tudi če bi mi kdo ponudil potovanje okrog sveta, bi se mu lepo zahvalila in mu razložila, da sem svoj mir že našla med domačimi gozdovi," iskreno prizna Poševa.

Pohodništvo namesto meditacije?

Na vprašanje, kako si lahko razložimo vsa ta pozitivna občutenja, ki jih posameznik pridobi s telesno dejavnostjo v naravi, športna psihologinja dr. Tanja Kajtna odgovarja: "Dražljaji v naravi so drugačni od tistih med domačimi štirimi stenami ali na delovnem mestu, okolje je bolj umirjeno, manj je hitenja in ni hrupa." Prav onesnaženost s hrupom je po njenih besedah namreč eden izmed glavnih dejavnikov stresa v sodobnih družbah. Ker pa v naravi ni tovrstnih motečih dražljajev iz okolice, ima človek več časa, da se posveti samemu sebi in svojemu razmišljanju. Poleg vseh pozitivnih posledic, kot so povečanje telesne vzdržljivosti, lažje prenašanje stresa, boljša preskrba telesa s kisikom, izboljšan imunski sitem, večji apetit in bolj kakovosten spanec, ki jih prinaša ukvarjanje s športom na splošno, pa ima športna aktivnost v naravi še nekatere dodatne blagodejne učinke. "Malce karikirano rečeno, je to celo neke vrste meditativna dejavnost."

V hribih več dobrovoljnih ljudi

Če pustimo ob strani pomanjkanje časa in volje do gibanja, je eden od precej pogostih razlogov, s katerimi posamezniki upravičujejo svojo telesno nedejavnost, tudi ta, da ukvarjanje s športom ni poceni in si ga marsikdo ne more privoščiti. A prav pohodništvo je po besedah športne psihologinje ena izmed cenovno najbolj dostopnih oblik gibanja. Prav tako ni omejeno ne na letni čas ne na posameznikove sposobnosti. Vsak lahko namreč izbere pot, ki je primerna njegovi telesni pripravljenosti, pa naj bo to tridnevna tura v visokogorju ali popoldanski pohod na Pohorje. "V Sloveniji imamo ogromno urejenih pohodniških in planinskih poti. Že sama pokrajina nam daje ogromno možnosti za tovrstne aktivnosti. Lahko bi rekli, da nas narava ves čas nagovarja, da se premaknemo iz stanovanja ali službenega okolja." Ali bi lahko za ukoreninjeno prepričanje o tem, da je v hribih lažje srečati vesele in nasmejane ljudi, tako celo našli racionalno razlago? "S tem ko dvignemo našo psihofizično pripravljenost, se poveča tudi naša vzdržljivost pri prenašanju stresa, manj stvari nas vrže iz tira, bolj smo potrpežljivi in veliko lažje vzdržujemo dobre socialne odnose. Tako se pogosto izkaže, da so predstave o dobrovoljnosti ljudi, ki radi hodijo v hribe, čisto pravilne in v skladu z realnostjo." Ravno zaradi vseh teh razlogov veliko zdravnikov ljudem, ki pridejo k njim po nasvet zaradi utrujenosti, svetuje gibanje v naravi. "To je eden najbolj naravnih načinov, kako se spraviti v dobro razpoloženje, in to brez zdravil in zdravniških posegov. Telo namreč po določenem času zmerne aktivnosti začne proizvajati endorfine, t. i. hormone sreče, in več se bomo gibali, več takšnih občutkov bomo deležni," pojasni športna psihologinja.

Ptičji orkester za dobro jutro

Koliko dobrega lahko posameznik odnese s tem, da čim več časa preživi med pomirjajočim zelenjem pohorskih gozdov, pa se na lastni koži dobro zaveda tudi Milena Gradišnik, pohodnica, ki je lani v okviru akcije Pohorje, moj hrib zabeležila največje število vzponov na razdalji med spodnjo postajo vzpenjače in Bellevuejem. Sodeč po mladostni energiji in živahnosti, ki jo izžareva s širokim nasmehom in čvrstim stiskom roke, bi težko prisodili, da mineva že drugo leto, odkar je prestopila v vrste upokojencev. "Imam občutek, da je Pohorje postalo moja nova služba. Če ne grem, mi nekaj manjka. Seveda vmes pride tudi kak dan, ko nisem ravno pri volji, a v "službi" se ne sme izostajati," razkriva svojo filozofijo pohodništva. Poleti se s pohodniškimi palicami po navadi poda na pot že ob šesti uri zjutraj, pozimi pa še kakšno uro prej. Takrat si mora pri orientaciji v mraku pomagati tudi z naglavno lučko. Prav pohorska jutra imajo po njenem mnenju poseben čar, ki bi ga bilo škoda zamuditi zaradi poležavanja v postelji. "A si človek sploh še lahko zaželi kaj lepšega, kot je to, da ga celo pot spremljajo zvoki ptičjega orkestra?" postavi vprašanje, na katero poznajo odgovor le tisti, ki se tako kot Gradišnikova poleg svežega zraka na Pohorju nadihajo tudi življenjskega optimizma.

Občutek sreče, ko prideš na cilj

Eden glavnih pohodniških veteranov, ki kljub skoraj dopolnjenim osemdesetim letom ne le uživa pri hoji v hribe, temveč želi ta občutek zadovoljstva tudi deliti s čim več ljudmi, je tudi Franc Kebrič, prizadevni organizator akcije Pohorje, moj hrib. "Želimo, da bi Mariborčani znali bolje izkoristiti bližino Pohorja in najti zadovoljstvo tudi zunaj mestnega asfalta. V naravi se namreč človek najlažje sprosti in najde veselje do življenja," je trdno prepričan Kebrič. Tako se po njegovi in po zaslugi idejnega očeta te akcije Mira Petriča rednih vzponov na Pohorje vse leto redno udeležuje 200 do 300 pohodnikov, med katerimi jih nekateri štejejo že krepko čez osemdeset.

Bi pa bilo napačno misliti, da pohodništvo ni zanimivo tudi mlajšim generacijam. Ko se je Tadej Škrjanec pred kakšnimi sedmimi leti začel redno udeleževati pohodov na Bellevue, marsikateremu od njegovih vrstnikov in prijateljev preprosto ni bilo jasno, kako lahko toliko časa preživi na Pohorju. Nekaj od teh je danes članov prostovoljnega planinskega društva, ki so ga pred dobrim letom ustanovili na njegovo pobudo. "Veliko teh se je prav na Pohorju prvič začelo zavedati užitka ob gibanju v naravi in občutka sreče, ko prideš na cilj. In že samo ena izkušnja je dovolj, da človek ugotovi, kaj je pravzaprav tisto, kar nas pohodnike vedno znova žene naprej."

Katja Ertl

Vsebina priloge Bonbon: