Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Bonboniera

Lamin fetus za srečo

Že na prvi pogled me je La Paz navdušil z divjo lego, ko smo se po vijugasti cesti spuščali z visoke planote Altiplano v kanjon reke Choqueyapu. Najvišje ležeče vladno središče našega planeta se je razraslo po njegovih bregovih, tako da je za priseljence zmanjkalo prostora.

Angleki klobuk bowler nosijo Bolivijke indijanskega porekla.

Zato so na planoti nad La Pazom v zadnjih petih desetletjih ustvarili novo velemesto El Alto. S slabim milijonom je po številu prebivalcev že prehitelo La Paz, kjer v zahodnjaški preobleki prevladuje srednji sloj Criolov in Mesticev, kakor se reče špansko-južnoameriškim in rasno mešanim prebivalcem. Nižji sloji na pragu revščine, sestavljeni iz različnih etničnih skupin Ajmarov in Kečuanov, pa živi v El Altu. Zato je med obema velemestoma takoj opazna ogromna socialna razlika, ki raste z nadmorsko višino.

El Alto se je na nadmorski višini 4100 metrov razvil ob najvišje ležečem mednarodnem letališču na svetu. Zato se morajo tujci in vsi popotniki, ki prihajajo iz Peruja, po njegovih prašnih in razmajanih cestah prebijati med nepopisno gnečo vozil, mimo na novo zgrajenih malih in velikih industrijskih in storitvenih obratov ter nešteto nedokončanih stanovanjskih hiš. Vsak drugi meščan še ni dopolnil niti 20 let, tako da se El Alto nenehno širi. Nepismenost je v njem 88-odstotna. Vendar je namesto šolanja zaposlitev edina možnost preživetja. Zaradi tega se dobre tri četrtine njegovih prebivalcev vozi dnevno po zaslužek v nižjeležeči La Paz. Mesti ne ločujejo le obrazi in skoraj tisoč metrov nadmorske višine, ampak tudi sodobni nebotičniki, razkošne banke, hoteli, restavracije, kolonialne palače, široke avenije, urejeni parki La Paza, kjer se že zaradi veliko večje varnosti v glavnem zadržujejo turisti.

Ti po navadi prispejo z avtobusom do glavne železniške ali mednarodne avtobusne postaje. Ker je stavba slednje z železno konstrukcijo mojstrovina Gustava Eiffela, spada med arhitektonske znamenitosti dokaj urbanistično harmoničnega mesta. Kljub razgibani legi La Paza nudi dolga glavna avenija, ki ima sicer več imen, pa ji zato poenostavljeno rečejo kar El Prado, odlično orientacijo. Poleg tega so okoli nje vse mestne atrakcije, tako da so razdalje med njimi zelo kratke. Zato se lahko tujci izognejo neprivlačnemu javnemu prevozu in zlasti taksistom, ki niso ravno na dobrem glasu. Med hojo po ulicah me nista ovirala ne nahrbtnik in tudi ne pretirana nadmorska višina 3200 metrov, a verjetno je na prijetno počutje vplivala predhodna višinska aklimatizacija v Peruju. Ker so cene v Boliviji izredno nizke, tudi prenočišča v centru La Paza niso pretirano draga, tako da ni čudno, da je postal priljubljeno stičišče turistov, zlasti tistih z nahrbtniki (backpackerjev) s celega sveta.

Klobuki z Divjega zahoda

Središče mladostnega utripa je okoli trga San Francisco. Krščen je po cerkvi, zgrajeni v stilu tipičnega bleščečega španskega baroka. Snežni metež je original leta 1610 porušil, vendar so jo v sredini 18. stoletja obnovili. Okoli nje prevladujejo sodobne zgradbe, ki pa se lepo skladajo s kolonialnimi palačami svojevrstnih stilov. Veliki trg je hkrati tržnica in, podnevi ali zvečer, prizorišče kopice prireditev. Včasih zanje zaprejo glavno avenijo. Zavoljo nizkega standarda v Boliviji tako ali tako ni veliko cestnega prometa. Glede na revščino, ki vlada v državi, je na ulicah La Paza izredno malo beračev. Modra jih ovira ponos, tako kot najstniške čistilce čevljev? Ti so podobni bančni roparjem, ker imajo zamaskirane obraze. "Sram jih je, da jih ne bi prepoznali sorodniki in predvsem sošolci, ki bi se potem iz njih norčevali. Videli boste, da otroci in starejši čistilci čevljev niso zakrinkani," mi je zatrjevala Carmen, uslužbenka ene tamkajšnjih številnih turističnih agencij. Ker dohodki niso veliki, slovi Bolivija po nenehnih uličnih demonstracijah in socialnih nemirih, ki se radi sprevržejo v nasilne spopade s policijo. Med mojim potepom so El Prado zaprli zaradi protesta sindikatov zdravstvenih delavcev, ki pa so se po pohodu in gromkem aplavzu mirno razšli.

Meščanstvo je prevladovalo med demonstranti. Meščani (delno) španskega porekla se bolj kot v Peruju ločujejo od avtohtonih Ajmarov in Kečujev. Slednji so v Boliviji veliko bolj zadržani in vase zaprti ter do tujcev nezaupljivi kot njihovi rojaki na drugem bregu jezera Titikaka. Medtem ko se v sosednji državi vsaj za drobiž nastavljajo fotoaparatom, jih Bolivijke ne marajo. Tako sem zastonj prepričeval mladenko in ji za njen portret ponujal desetkrat višjo ceno kot v Peruju. Navdušil me je namreč njen klobuk. Tako kot v Peruju tudi v Boliviji pripadnice Ajmarov in Kečujev nosijo narodno nošo, ki pa se od sosedov razlikuje po klobuku. Složno si je večina Bolivijk na glavo nadela angleški "bowler", ki so ga leta 1920 prinesli britanski železničarski delavci. Ta oblika klobuka je prednjačila v obeh Amerikah. Tudi na Divjem zahodu, kjer sta ga nosila zloglasna revolveraša Billy the Kid in Butch Cassidy.

Tržnica čarovnic

Največ bowlerjev vidite na tržnicah, kajti prodajalke prihajajo v glavnem s podeželja. La Paz je še eno mesto, ki je ena sama velika tržnica. Čez dan se mnoge ulice spremenijo v prodajalne zelenjave, mesa, krompirja, cvetja, krame, tekstila ... V tej neskončni izbiri pa vendarle nudi nevsakdanjo posebnost, ki je postala prvorazredna turistična atrakcija. To pa je vraževerna tržnica čarovnic (Mercado de las Brujas ali de las Hechicerias). Magična mila in maže, kačja koža, glave boe, potopljene v steklenici, posušene živali, kamni in minerali, zvarki, zdravilna zelišča, ljubezenski amuleti in napitki, čarovnije za lastno srečo ali sovražnikovo nesrečo, črna ali bela magija, vse je pri tamkajšnjih čarovnicah in šamanih na razpolago. "Iz listov koke ti bodo prerokovali prihodnost. Čarovnice ponujajo zaščitna sredstva pred zlimi duhovi, tekmeci, sovražniki, prekletstvi. Kupiš lahko amulete za srečo, zdravje, ljubezen, bogastvo, posloven uspeh, seks ali pa samo suvenirje za prijatelje," mi je svetoval Paul Williams iz Velike Britanije in posegel po tabletah za večjo moško spolno moč. Bolj za "štos" jih bo podaril znancem v domovini, je hitro pripomnil. Kajti tako kot njegov brazilski prijatelj Ronaldo jih ne potrebuje, saj že zadostuje pogled na prikupne prodajalke. Ki se seveda bolje spoznajo na težave z menstruacijo. Tudi za lajšanje teh in vseh ostalih ženskih bolečin je na voljo prav tako kopica povsem naravnih čudodelnih zdravil.

"Največja dragocenost so posušeni fetusi lame," me je opozoril Ronaldo. Ti visijo v vseh trgovinah čarovnic. Ali pa so zakopani pod temelji praktično vseh bolivijskih hiš. Lamin fetus simbolizira srečo. Žrtvujejo ga boginji Zemlje, Pachamami, in zažgejo pod temeljnimi kamni novih stanovanjskih hiš ali poslovnih obratov, da jih tako zavarujejo pred zloveščimi duhovi. Drugi živalski posušeni talismani so žabe, ki zagotavljajo denar in bogastvo, želve pa metuzalemsko starost. Kače simbolizirajo zaščito in varnost ter usmerjajo prihodnost. Sovina peresa prinašajo modrost. Tukanov kljun preprečuje bolezni. Poleg ljubezenskih amuletov, tabletk, obogatenih z vitamini, vplivajo na plodnost in menda povečajo spolno aktivnost keramične figure prepletenih golih zaljubljenih parov. "Ti imajo še tudi druge pozitivne učinke," mi je zagotavljala neka priletna prodajalka, ki je po lastnih besedah zgolj čarovnica pripravnica, in mi priporočala barvite sveče. "Vsaka ima magično moč, ko jih prižgete, ker so iz živalskega voska. Modra sveča vam zagotavlja poslovni uspeh. Rumena je za zdravje. Zelena prinaša denar. Rožnata vas bo osrečila, bela zaščitila," je govorila in vsiljevala predvsem črno, ker me menda obdajajo zli duhovi, ki se jih bom povsem rešil, ko bom na pokopališču ponoči prižgal črno svečo. Kako dolgo naj bi ob njej vztrajal, je raje nisem vprašal. Da mi ne bi pričarala še kakšnega dodatnega hudiča, sem pri njej vendarle kupil neki čuden spominek. Kar počne večina turistov na tržnici čarovnic, ker je danes bolj namenjena njim kot pa vraževernim domačinom.

Mesto Naše ljube gospe miru našlo svoj mir

Druga nenavadna turistična atrakcija je (bila) zapor San Pedro. V njem je nevsakdanja jetniška skupnost brez notranjih stražarjev. Jetniki med seboj izbirajo svoje vodje, ki urejajo vse zadeve. Živijo v najetih celicah, celo s svojimi družinami. Imajo zaposlitev, imeli so tudi hotel. Pred desetletjem je turistom odprl njegova vrata Anglež, Thomas McFadden, ki ga je v knjigi Marching Powder ovekovečil Avstralec Rusty Young. Letos naj bi po njej posneli film v Hollywoodu. Nobena turistična agencija ne organizira obiskov tega tedaj proslavljenega zapora. "Nekateri obiskovalci so vanj odhajali po kokain. Stanje ni več tako rožnato, kot je bilo opisano v knjigi. Lahko pa greste tja in vprašate, če vas spustijo noter," mi je predlagala Carmen, ki organizira izlete po celi Boliviji, izjema je le zapor San Pedro. Ta leži sredi La Paza, v bližini njegovega centra. Morda je bila kriva nedelja ali pa dejstvo, da se v latinskih državah, ne glede na to, ali v Ameriki ali Evropi, ne pride daleč brez znanja španščine. Stražarji pred vhodom namreč niso imeli volje, da bi se poglabljali v angleščino, in so me zgolj robato odslovili.

Zavoljo kokaina sedi v San Pedru večina obsojencev. Sama rastlina koka v Boliviji presega vlogo surovine najhujšega mamila, ker ima simbolno, obredno, duhovno, gospodarsko in vedno bolj etnično funkcijo. Vsestranska predstavitev koke in kokaina je v zasebnem muzeju koke. Tako kot se z njo identificirajo Bolivijci indijanskega porekla, tako so potomci španskih kolonizatorjev iz La Paza ustvarili svojo nacionalno prestolnico, čeprav je ta po ustavi v mestu Sucre. Antonio Jose de Sucre se je s Simonom Bolivarjem, botrom Bolivije, boril za odcepitev od matične Španije. Njegova spomenika z obeležji njunih naslednikov krasijo mesto Naše ljube gospe miru (La Paz), ki so ga Španci ustanovili zaradi najdb zlata, nato je postal pomembno prometno-trgovsko križišče. Požgana palača pravijo predsedniški rezidenci na trgu Murillo, ker so jo med številnimi revolucijami resnično zažgali. Prevrati so trenutno preteklost. Zdaj družine z otroki v parku ob predsedniški palači, katedrali in parlamentu preživljajo umirjene nedeljske popoldneve. La Paz je končno našel svoj mir. Kar tudi privlači tuje turiste v vedno bolj nepredvidljivem svetu.

Miroslav Bertoncelj

Vsebina priloge Bonbon: