Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Vroča čokolada

Navdušeni nad našo odprtostjo

Pretežno tujim turistom večinoma v nemščini, a pogosto tudi v angleščini in španščini, turistična vodička, Mariborčanka Tanja Kokol, razlaga zanimivosti o svojem rojstnem mestu in o Sloveniji. Prihaja jih vedno več, letošnji bistveno večji interes gre gotovo pripisati tudi temu, da je Maribor evropska prestolnica kulture.

Navdušeni nad našo odprtostjo

Tanja, ki jo je že od malega v turizem vpletal oče - ogromno so potovali, imel je turistično agencijo, v kateri pa ni aktivno sodelovala -, je seminar za turističnega vodnika opravila že leta 1999, "zares" pa je v turizem vstopila leta 2006, ko je postala predstavnica turističnega podjetja za pretežno avstrijske in slovenske goste v Španiji in Egiptu. Po treh letih se je vrnila v Maribor in najprej delala v hotelu, nato pa v turistični agenciji, za katero najde le lepe besede - nadomeščala je delavko na porodniškem dopustu in po njeni vrnitvi je seveda morala iskati priložnosti drugje. Zbrala je pogum, naredila licenco za turističnega vodiča pri Gospodarski zbornici Slovenije, nato pa še izpit za lokalnega vodiča in postala ena od okoli sto registriranih lokalnih vodičev v Mariboru, a zares dejavnih je le peščica. Tanja je med zelo aktivnimi, vodenje skupin po Mariboru in Sloveniji ji trenutno tudi najbolj ustreza.

Od kod prihajajo tuji turisti?

V skupinah, ki jih vodim, je 80, če ne 90 odstotkov nemško govorečih turistov in med je velika večina Avstrijcev, predvsem iz Gradca, avstrijske Štajerske, torej od zelo blizu. Maribor v glavnem poznajo zato, ker so se že peljali skozenj. A tudi to se spreminja, kajti zadnji čas jih vse več pride k nam, sploh ob koncu tedna, na kosilo, sladoled, skratka, tu preživijo popoldan. Zdaj, ko je EPK, pa sploh - EPK ljudi zanima. Malo me je le presenetilo, da jih mnogo, ki so sicer doma zelo blizu Maribora, so na primer iz Lipnice, ne ve za festival Lent. Avstrijce mi je prijetno voditi, ker nas toliko stvari povezuje. Vedno jim povem, da je bila uradno tu v drugi polovici 19. stoletja večina prebivalstva nemško govorečega, pa to, da ime mesta Gradec izhaja iz slovanskega jezika, ime Maribor pa iz nemškega. Avstrijci tudi poznajo Tegetthoffa (enega najboljših admiralov 19. stoletja, op. p.), ki se je rodil v Mariboru, Nemci ga poznajo že manj, Španci pa sploh ne vedo, kdo to je in jim o njem le okvirno kaj povem. Špancem, Nemcem, Angležem poskušam ob vodenju predstaviti tudi ostalo Slovenijo - poudarjam, da je pri nas veliko za videti, ne le Blejsko jezero, ki ga praviloma vsi poznajo.

Kaj pa turiste v Mariboru najbolj očara?

Avstrijce na splošno kulinarika. Zdaj se mi je že parkrat zgodilo, da so me vprašali, kje je pa tista najboljša ribja restavracija, o kateri cel Gradec govori? Navdušeni so tudi nad prijaznostjo. Dejstvo je tudi, da tuje turiste v Sloveniji malce "razvajamo" z jezikom - ne potrebujejo drugega jezika kot svojega, ker se v lokalih praviloma lahko v njem vse zmenijo. Nasploh so navdušeni nad našo odprtostjo in domačnostjo - všeč jim je, da ne kompliciramo pri vljudnosti, distanci. Očara jih tudi narava. Rada jih peljem, če je le možno, v Mariborski park, a je za to po navadi premalo časa. Zlasti španske in druge skupine, ki so bolj od daleč, imajo namreč za ogled Maribora velikokrat planirano le eno uro, ker mislijo, da bo to zadostovalo, a vanjo "stlačiti" vse, kar je za predstaviti, je res izjemno težko; če imajo čas, ogled praviloma podaljšamo. Kajti če bi turističnega vodnika vprašali, koliko časa potrebujejo, da spoznajo Maribor, bi rekel - nekaj dni, ker je kar nekaj za videti. .. Pohorje tudi privlači, radi gredo tudi na stolp pri stolnici zaradi pogleda. Zanimajo jih bolj takšna pomirjujoča turistična doživetja - radi imajo na primer vožnjo z ladjico, informacije in zanimivosti jim ob tem povemo vodiči. In vse to vzame veliko časa.

Ogledi katerih mestnih znamenitosti sodijo med obvezne?

Stara trta nedvomno. Trto poznajo, res redkokdaj se zgodi, da kdo ne ve, da je najstarejša trta na svetu. Tudi stolnica sodi med obvezne oglede. Skoraj obvezen je Maistrov trg zaradi čudovite Prve gimnazije, neorenesančne zgradbe, pa Maistrov spomenik je tam in lipa, Vetrinjski dvorec se vsaj omeni, če se že ne gre mimo, in pa Glavni trg. Tudi na Židovski trg, na katerega sicer radi pozabimo, goste z veseljem peljem, sploh zdaj, ko jim lahko rečem: Poglejte gor tiste palčke... Postaneš kar ponosen ob razkazovanju Maribora. Pomembna je tudi Frančiškanska cerkev, saj je bila to prva bazilika na Slovenskem. Veliko stvari je, ki niso splošno znane, a so še kako zanimive - na primer ena prvih žarnic v Evropi je gorela pri nas, v Mariboru. Na to opozarja tabla, žarnica tam "sveti", "kriči" v tisti zlati barvi, a Mariborčani hodimo mimo, ne da bi jo opazili.

Meščani sploh pogosto nepozorni hodimo skozi domače mesto. Bi morali tudi mi na vodene oglede?

Ja, je res polno zanimivosti ... Tesla je v Mariboru preživel slabo leto, ste vedeli? Vsak ve za Ezl ek, vsak ve kaj povedati o Leonu Štuklju, za kakšne "sladkorčke" pa nam že zmanjka. Zelo malo denimo vemo tudi o tem, kako se je včasih tukaj živelo.

Nekateri vodiči veliko govorijo o zgodovinskih podatkih, navajajo letnice, drugi več o navadah, deželi. Kako vi?

Letnice si z lahkoto zapomnim in jih navajam, ampak poskušam z njimi ne "težiti"; a nekatere so pomembne, da se stvari umestijo v čas in prostor ter povežejo. Če denimo povem letnico prve omembe Maribora, pa pražupnije, je to zato, da se ve, da je mesto nastalo okoli cerkve. Saj po teh razlagah, povezavah se ljudje sprašujemo. In dejstvo je, da so tudi skupine zelo različne: nekatere zelo zanimajo podatki, tudi konkretne številke, druge ne. Običajne turistične skupine praviloma bolj zanima oris mesta in zanimivosti kot pa zelo natančni podatki, za specifične skupine - v tem letu je denimo precej novinarjev, ki pridejo k nam z določenimi cilji, so detajli zelo pomembni. So tudi skupine, ki jih posebej zanima umetnost. Bili so tudi ljubitelji vin - v tem primeru pa rade volje prepustim besedo zaposlenim v Hiši Stare trte, ker to zares izvrstno predstavijo, ogromno vedo in jim tudi sama z velikim veseljem prisluhnem.

Pravijo, da ne znamo dovolj iztržiti od tega, kar imamo, tudi ne zgodb in legend.

No, "čevljarček" je zdaj povsod - pri kositrnih figuricah, pri Treh ribnikih. Drugo pa ... Turistom na primer rada povem, kako pomembno funkcijo so imeli kočijaži, postreščki, splavarji, pa o čarovnicah in o kugi, tudi kakšne pravljice oziroma legende s Pohorja - teh stvari v običajnih vodnikih ni najti in to lahko turistični vodnik turistom posreduje.

Kaj pa vas turisti sprašujejo? So tudi "čudna" vprašanja?

Zelo pogosto jih zanima, kako zdaj živimo in tudi to, kako se čutimo glede na Jugoslavijo. Pa kako se počutimo v Mariboru živeči, o tem jim rade volje povem, da kar se družabnega življenja tiče, gre na bolje, ne le zaradi EPK, ampak ker so zadnja leta začeli ljudje prihajati nazaj "v mesto", v soboto je tako živo, da je za vodenje to včasih celo moteče ... Po drugi strani pa se tudi rada prerinem skozi gnečo, kar vsi vodniki morda ne počnejo. Tudi ko je bil festival Lent. Zato, da vidijo, kaj se dogaja, da začutijo ta utrip mesta. To gre na račun nekaj podatkov, ampak saj so tukaj zato, da nekaj doživijo. Z veseljem jim tudi, ko jih vodim po mestu, povem za razstave, za to, kaj vse se dogaja. Vsi se denimo smejijo pri Intelektualnih kurbah v Poštni ulici. Rada povem takšne stvari, da vidijo, da smo kreativni.

Čudna vprašanja pa hitro pozabim. No, parkrat so me denimo vprašali, kako tu govorimo - slovensko ali nemško, in dvakrat, lani Portugalec in letos Nemec, pa, v kateri državi je Maribor. Očitno nista opazila, kdaj so prešli mejo, lahko da spremljevalec na avtobusu ni omenil, da so že v Sloveniji, a bolj verjetno je, da sta to preslišala ... Možno pa je tudi, to se moram pohvaliti, da se ta vprašanja pojavijo, ker je moja nemščina res zelo dobra.

Ste si že kdaj izmislili odgovor, če ga niso vedeli?

Ne, sem pa enkrat že poklicala prijateljico, če ona ve odgovor, ki ga nisem poznala. Morda to včasih kdo naredi, si izmisli odgovor, a jaz sem glede teh stvari prevelik "šajser". Se mi je pa že zgodilo, da sem pri vsej tej količini podatkov nekaj pobrkljala; to je potem, ko se zaveš, da si nekaj narobe povedal, grozen občutek. Imam pa "za vsak primer" na vodenja knjižico z osnovnimi podatki, če bi se morda česa ne spomnila.

Kakšne nerodnosti, neobičajnosti pa se zgodijo med vodenjem?

Najbolj vedno pretresejo negativni doživljaji. Lani sem denimo vodila skupino finskih turistov in tam pri Casinoju je na tleh ena nizka polkrogla. Na te stvari vedno opozarjam in tudi tedaj sem, a me gospa, ki je bila bolj zadaj, ni slišala in se je vanjo zaletela. Morali smo v bolnišnico - poškodovala si je koleno in si zlomila prst. V Mariboru je sploh precej takih skritih ovir, glede tega je kar "zahrbten". Tudi tisti polkrog je tak: pokončni stebri so vidni, nanje so turisti pozorni, polkrog pa spregledajo, saj turisti velikokrat med hojo tudi še opazujejo okolico.

Tatjana Vrbnjak

Vsebina priloge Bonbon: