Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Kapučino

Poklic - sprehajalka psov

Pes je več kot le prikupen okras ali dodatek, pes je član družine, je spremljevalec in prijatelj ter nenazadnje tudi odgovornost, saj potrebuje našo pozornost in vsakodnevno gibanje. Ker skrbniki včasih sami ne utegnejo primerno poskrbeti za svojega ljubljenčka, nekateri pomoč poiščejo pri poklicnih sprehajalcih psov.

Poklic - sprehajalka psov

V Sloveniji so se poklicni sprehajalci psov, ki so v tujini uveljavljena praksa, prvič pojavili pred sedmimi leti. V Mariboru se je s to dejavnostjo v svojem podjetju SuperHov pred poldrugim letom začela ukvarjati Suzana Simenčič.

"Med študijem sem sama imela psičko in je bila kdaj pa kdaj tudi do osem ur sama. Tega ni bila vajena, ker smo prej živeli v hiši, kjer je nenehno imela družbo, zato je bila takšna sprememba zanjo zelo težka. Že takrat sem razmišljala, kdo in kako bi mi lahko pomagal," je povedala Suzana, medtem ko sva čakali, da bo ura osem in bo čas za sprehod. "Pogrešala sem pasjo bližino in razmišljala sem, kaj si želim v življenju početi, kje bi se počutila koristno," pravi o času, ko dve leti ni imela psa, in o začetku poti k varstvu, oskrbi in sprehajanju psov. Takrat je začutila, da so jo psi že od otroštva osrečevali in da mora početi nekaj, kar bo vključevalo štirinožne kosmatince. "Že ko sem bila otrok, sem, kjerkoli smo bili, hodila za psi in se družila z njimi."

Znanje, izkušnje in občutek za psa

Zdi se, da je Suzana našla idealen poklic. In tudi sicer se ne zdi slab - gibanje na svežem zraku, druženje z živalmi in zaslužek obenem. Vendar to ni delo za vsakogar. Andrej Kočar, mednarodni pasji sodnik pri Kinološki zvezi Slovenije, meni, da sprehajalec psov nikakor ne more biti vsak: "Za to je potrebno vsaj osnovno kinološko znanje, ki ga sprehajalci lahko pridobijo v društvih, ki so vključena v Kinološko zvezo Slovenije." Suzana je s svojo terierko Jeannie članica Kinološkega društva Maribor, kjer se aktivno uči o obnašanju psov, z drugimi skrbniki izmenjuje izkušnje o novih vedenjskih motnjah in skupaj z njimi išče načine, kako reševati morebitne težave. Meni, da je za sprehajalca psa skoraj nujno potrebno, da je aktiven v pasjem svetu: ""Ni dovolj le veselje do sprehodov. Včasih je treba psa tudi obvladati, za kar pa potrebuješ znanje, izkušnje in predvsem občutek.""

Suzana je izza ograje hiše pod Piramido pripeljala belega zlatega prinašalca Maksa, ki ji je na povodcu počasi sledil. Pred prehodom za pešce sta se ustavila, Maks je moral sesti, in ko sta se prepričala, da je cesta prazna, sta jo prečkala. Maks je star dve leti in pol in je zelo radoveden, ustavi se vsakih nekaj metrov ter voha, vohlja in gleda - kaj je tako zanimivega, ve samo on.

Suzana ga je zato morala včasih priganjati. "Lastniki mi dajo navodila, kakšne ukaze in povelja naj uporabljam, in z nekaterimi tudi vadimo različne situacije, ki se običajno pojavljajo na sprehodih." Pred prvim sprehodom se sprehajalka, lastnik in pes vsaj enkrat srečajo, da se odločijo, ali bodo sodelovali, in se dogovorijo o lastnikovih željah.

Pes ni igrača

Po mnenju Andreja Kočarja povprečni slovenski skrbniki s svojimi psi ne preživijo dovolj kvalitetnega časa: "Vse preveč ljudi kupuje psa otrokom, ki ga imajo na začetku za živo igračko ali sredstvo za hvaljenje pred prijatelji, vendar pa se ne zavedajo obveznosti, ki so jih kupili skupaj s psom. Pes hitro odraste in ni več igračka, ampak postane breme. Tu nastanejo problemi, saj naenkrat ni več nikogar, ki bi za psa skrbel. Žal so tudi zaradi takih lastnikov slovenska zavetišča za živali prepolna."

Razen tega, da so vsi dobri in ljubeči skrbniki, so ljudje, ki na pomoč pokličejo sprehajalca, najrazličnejših profilov. To so lastniki psov vseh starosti in poklicev, nekateri potrebujejo sprehajalca, ker so do večera v službi ali na večdnevnem službenem potovanju, drugi ga potrebujejo, ker ne želijo psa predolgo puščati samega, ko gredo na študijska predavanja, spet tretji imajo tako živahnega psa, da sami njegovih potreb po aktivnosti ne morejo izpolniti. Suzanine stranke so velikokrat tudi starejši ljudje, ki psa ne zmorejo več sprehajati sami. "Marsikdo zaradi starosti, bolezni, odsotnosti ali kakšnih drugih vzrokov ne more svojega psa peljati na sprehod. Takrat je dobro, da to namesto njega stori nekdo drug, naj bo to sorodnik ali sprehajalec," je dejal Kočar.

Z Maksom smo iz Tomšičevega drevoreda nadaljevali pot skozi Mestni park proti ribnikom. Na poti smo srečali veliko drugih psov, ki bi se radi igrali, vendar smo bili na sprehodu in ni bilo časa za norčije, zato smo se odpravili naprej okoli ribnikov in se počasi vrnili na stezice v parku. Da bi mladega prinašalca odvrnila od nezaželenih situacij, je Suzana v žepu imela piskajočo žogico in priboljške, s katerimi je pritegnila njegovo pozornost. "Vsak pes ima neko svojo finto. Eden od tistih, ki jih sprehajam, bi požrl vse, kar vidi," pravi in dodaja, da mora zato sprehajalec vedeti, kako psa obvladati, in tudi biti dovolj fizično močan, da s pomočjo povodca uveljavi svojo voljo.

Koliko gibanja potrebuje pes

Počasi se je zvečerilo in Maks je moral domov. Preden odide, Suzana opravi celoten "servis" - psu očisti tačke s suho in mokro krpo, včasih, če se je valjal po pesku, pa tudi celega. Lahko ga tudi počeše in okopa. Če lastnikov ni doma, mu menja vodo in nastavi hrano. Naš sprehod je trajal 60 minut, nekateri so dolgi 30 ali 45 minut. Kje se bosta pes in sprehajalec potepala, je odvisno od tega, kje sprehajalec psa prevzame, lahko se tudi z avtom odpeljeta na bližnji hrib.

Andrej Kočar meni, da so sprehajalci psov potrebni in dobrodošli, da jih je pri nas še vedno premalo, a da morajo biti to kinološko usposobljeni ljudje. "Za male pasme so dovolj že dva do trije polurni sprehodi, večje pasme seveda zahtevajo daljše sprehode. Vsaj trije enourni sprehodi na dan bi bili potrebni. Je pa to pogojeno tudi s pasmo in starostjo psa. Seveda je najlepše, če ima pes doma ograjen vrt, kjer se lahko prosto giblje. Ne more pa biti vrt izgovor, da psa ne peljemo na sprehod."

Monja Urbič

Vsebina priloge Bonbon: