Bonbon - drobne sladkosti življenja

O prilogi | Za oglaševalce | Kontakt

Vsak torek v Večeru in Primorskih novicah

Radoživost

Še je upanje za človeštvo. Potem ko je ameriška vesoljska agencija po površini Marsa nadvse uspešno in presenetljivo dolgo preganjala dve vozili, je zdaj na rdečem planetu pristalo še tretje. Prvi dve sta nosili pompozni imeni Spirit (Duh) in Oportunity (Priložnost), zadnje, ki se je ob bučnem ploskanju in vsesplošnem objemanju Nasinih znanstvenikov spustilo v globok krater na Marsovem površju, pa se imenuje preprosto Curiosity, Radovednost.

Upanje ni v možnosti, da bodo izbranci čez nekaj sto let zapustili propadajočo Zemljo in se na krovu sodobne Noetove barke odpravili naslednji postaji v Osončju in naslednjemu poglavju človeške civilizacije naproti. Čeprav se je morda kje daleč, v času, ki nam ni dosegljiv, to že zgodilo. Ampak v tem, da je kljub številnim poskusom, da bi jo potisnili na rob sprejemljivega in dovoljenega, radovednost še vedno živa. Toliko živa, da so jo znanstveniki povezali s projektom, ki v marsičem pomeni skrajno mejo človekovih trenutnih tehnoloških možnosti in vrhunec njegovega pustolovskega duha.

Želja vedeti, brez kakšnega posebnega razloga ali interesa. Notranja nuja, ki žene človeka, da tvega življenje, zato da ugotovi, kaj je za naslednjim hribom, je ena najboljših in najbolj koristnih lastnosti naše vrste. Brez nje ne bi naredili milijonov in milijard korakov, ki so nas sčasoma spremenili v najbolj trdožive in prilagodljive živali na planetu Zemlja.

Brez nje ne bi bilo družbe, ne bi bilo ekonomije, religije, ne bi bilo znanosti, pa tudi ne umetnosti. V radovednosti so skrita vsa pričakovanja in hrepenenja. In na svetu je le en užitek, ki je večji od potešene radovednosti - nova radovednost.

Zato je krivično, da radovednost še vedno tlačimo med nezmernosti. Jo uvrščamo nekam med požrešnost in prepirljivost. Jo povezujemo z nestanovitnostjo in pomanjkljivim samonadzorom. Čas je, da opustimo to krivico, vzpostavljeno zgolj in samo zaradi tega, da podaniki svojim oblastnikom ne bi postavljali preveč vprašanj.

Čas je, da nepogrešljivi lastnosti človeške duše damo mesto, ki si ga zasluži. In da si jo priznamo. Pošteno, na glas in brez sramu. Ter tudi brez visokoletečih vmesnikov, kot so demokratičnost dialoga, pravica vedeti in javni interes, ki so včasih res popolnoma nepotrebni. Je greh, če smo radovedni, zakaj Vatikan preganja nekdanjega nadškofa Urana, kam hodijo političarke k frizerju, v katerem nočnem baru se zabavajo direktorji, koliko zasluži soseda in kateri od naših sodelavcev ima ljubico? Ne, ni.

Seveda ima vsak pravico, včasih tudi dolžnost, da varuje svoje skrivnosti. Skrivnosti ima morda tudi Mars, ampak Radovednost se zaradi tega prav gotovo ne bo ustavila.

Vesna Humar

Vesna Humar

Vsebina priloge Bonbon: